V petek, 4. 9. 2026, smo si dijaki in učitelji v lendavski gledališki dvorani ogledali predstavo Bridges – Hidak – Mostovi – Ponti – Ponts, ki je nekoliko drugačna od klasičnih gledaliških predstav. Igralci namreč nimajo vnaprej napisanega besedila, ampak prizore improvizirajo sproti – v sodelovanju s svojimi soigralci. Predstava ima sicer scenosled, igralci na primer vedo, da bodo tekom predstave morali plesati, govoriti monologe ali imeti kakšen čustven prizor, vsebina samih prizorov pa je prepuščena spontanemu navdihu ter skupinskemu ustvarjanju. Na odru se je govorilo v več različnih jezikih, gledalci pa nismo bili le opazovalci, ampak smo lahko s svojimi predlogi vplivali na dogajanje. Ker je predstava potekala v več jezikih (slovenščina, madžarščina, italijanščina, francoščina in angleščina) smo v delih, v katerih smo slišali jezik, ki ga ne razumemo, poskusili nekaj trenutkov zavestno spremljati samo telo, obraz, glas, prostor, luč in glasbo. Ob tem si lahko zastavimo najpomembnejše vprašanje na koncu predstave: kaj je v predstavi dejansko ustvarilo »most« med ljudmi, ki niso govorili istega jezika?
Predstava je del mednarodnega projekta Bridges, ki raziskuje vprašanje, ki je še posebej zanimivo v večjezičnem okolju: Ali se lahko razumemo tudi takrat, ko ne govorimo istega jezika?
